Dobro je zaupati nekomu, ki ne laže, ki je pošten. Ali sem to jaz? V prejšnjem postu sem povedal, da sem se sposoben lagati. Še sam sebi ne zaupam, zakaj bi potem ljudem govoril, naj zaupajo meni? Komu pa naj potem zaupamo?
Najprej si poglejmo, komu ne zaupati.
Ljudje zaupajo tistemu, za katerega mislijo, da je pošten, tistemu, za katerega mislijo, da jim želi dobro. Mafija "reši" kakšnega reveža iz materialne revščine in on misli, da jim je dolžan in se trudi poplačati svoj dolg. Misli, da je sedaj del "družine" in zato se trudi zavarovati "svojo" družino in ji služiti. In tako tudi razne verske in humanitarne organizacije "rešijo" kakšno osebo, ki potem misli, da je njihova in da ji je nekaj dolžna.
Ljudje zaupajo (verujejo) osebam, ki se pogovarjajo z vesoljci (taka je npr. Gabriela, ustanoviteljica prakristjanov ali pa Raël), ljudje zaupajo osebam, ki se imajo za kristjane, a so sežigali Sveta pisma in ljudi, v zadnjem času (200 let) pa jih ponarejajo (npr. katoliki, ki se jim danes pridružujejo pravoslavni in protestanti), ljudje verujejo raznim "duhovnim" izkušnjam - (jogiji, karizmatiki, spiritualisti, čarovnice - glej post "Šokantno prebujanje). Ljudje verujejo nekim dokazom, ki pa ponavadi niso zadosti trdni. Kadilec misli in veruje, da mu cigareta pomaga in res - pomiri ga, a hkrati ga počasi zastruplja. Pohotnež (pohotnica) misli, da mu (ji) pomaga podiranje in zbiranje "trofej". Res se boljše počuti, a le za kratek čas. Za kratek čas se počuti zmagoslavnega, potem pa se ponovno zave, da je samo prevarant. Nihče ga ne ceni. Mistik (jogi, jezuit...) najde dokaz, svojo vero v svojih mističnih praksah, ki ga pomirijo in če je vztrajen, je deležen še kakšnih "duhovnih" videnj.
In spet drugi zaupajo svoji pameti in svojim občutkom - in včasih jih pamet in občutki vodijo po pravi poti, včasih pa ne.
Nekateri trdijo, da verujejo "svojim" svetim spisom (Biblija, Koran, Vede (oz. njihove razlage, kar ni isto), budistični spisi, ateistični eseji, Talmud...). In kaj je razlog, da verujejo vanje? Ponavadi je prvi in edini razlog ta, da ljudje okoli njih trdijo, da verujejo v isto. Če se rodiš v ateistični družini, boš ponavadi zatrjeval, da si ateist, če se rodiš v katoliški, misliš, da si katolik. Nekdo je musliman, ker se je rodil v muslimanski družini itd. Kadar se spremeni religija države, večina ljudi zamenja "svojo" religijo, da ne bi bili preganjani. Zakaj? Ker dejansko ne verujejo v tisto, v kar trdijo, da verujejo. Večina ljudi ne veruje, manjšina pa je fanatikov. Kdo je fanatik? Tisti, ki ne zna povedati nekaj dobrih, razumskih argumentov, zakaj naj bi bila "njegova" religija prava. In ker se zaveda, da nima prav, pravzaprav ne more zaupati svoji religiji. To pa nadoknadi s fanatizmom. Zato je fanatizem povezan s sovraštvom do drugače mislečih, pa tudi do tistih, ki razmišljajo. Ko fanatik vidi takšne ljudi, ga vedno zaboli, saj ga spomnijo na to, da je igralec in prevarant. V nekaj bi rad verjel, nima pa razumske opore.
Večina ljudi je fanatikov in če jih soočiš s tem - fanatično zanikajo :) Ljudje verujejo v denar - a ko se pogovarjaš z njimi, opaziš, da kljub svoji izobrazbi (najmanj srednješolski, če ne še kaj več) ne vedo praktično čisto nič o denarju. Večina ljudi se posmehuje npr. raznim religijam, kjer naivni ljudje naivno verujejo v kar nekaj - karkoli pravi svečenik, oni verjamejo, brez razmišljanja. Mi pa mislimo, da nismo taki. Mi smo razumni in inteligentni. Ali smo res? Tako nam pravijo naši svečeniki. V šoli nam govorijo o evoluciji in če znamo za njimi ponoviti, kar so nam povedali, nas pohvalijo in nam povedo, da smo inteligentni. Zelo redki ljudje so, ki si priznajo, da ne znajo utemeljiti, zakaj verujejo v evolucijo. Tako kot verniki v neke religije, so tudi oni fanatiki: vsem razglašajo, da nekaj verujejo, ker nočejo izstopati, nočejo izpasti neumni... A pameti ne uporabljajo.
Nekateri verjamejo ateističnim znanstvenikom. Joj, kaj na ti povem? Fejst možakar, bi rekel, da je pošten znanstvenik, prijazen in prijeten, se je pohvalil, kako je rešil nekaj prevarantov, ki so se s prevaro dokopali do nekaj milijonov evrov denarja in ko je zagustilo, so poklicali njega in on jih je rešil. Ne bom povedal, v kateri državi se je to zgodilo - nekje v Evropi pač. Sami dobro veste, koliko lumparije poznate pri drugih in pri sebi. Sami dobro veste, da v časopisih ni niti en procent vsega, kar skrivamo.
Zelo redki verjamejo politikom. In spet nekateri ljudje, ki ne vedo, kako deluje ekonomija, ne vedo skorajda čisto nič, ne znajo voditi svoje družine, svojega psa - so polni besed, kako pošteni so in kako bi oni naredili red v državi. Ne bi verjel, če ne bi tega doživel. Takšni "dobri" ljudje obtožujejo druge ljudi, da so pokradli denar in da varajo in zatirajo tiste, ki so pod njimi. In takšni "dobri" ljudje ne želijo videti, da tudi oni varajo in zatirajo tiste pod seboj (npr. delavce, žene, može, starše, otroke). Če že sedaj počnejo to z ljudmi, za katere bi morali skrbeti, zakaj bi ravnali drugače, ko bi bili na čelu ljudstva? Dokler imajo ljudje malo moči, jo malo zlorabljajo - ko jo imajo več, jo zlorabljajo več. Zelo hinavsko se je delati dobrega in obtoževati druge. Najprej priznaj svojo krivdo in videl boš, da ni lahko - je pa osvobajajoče. Kako lepo se je opravičiti nekomu, ki si ga prizadel in mu reči: "Ne bom več. Nisem prav naredil. Ali se ti lahko kako oddolžim?" Čisto nič nas ne stane. Vem, da ni lahko, je pa pametno in pošteno.
